POLETNE DELAVNICE 2020

Termini

» 29.6. – 3.7. 2020 – teden v naravi
» 6.7. – 10.7. 2020 – teden športa
» 13.7. – 17.7. 2020 - pustolovski teden
» 20.7. – 24.7. 2020 – teden samooskrbe
» 27.7. – 31.7. 2020 – teden v naravi
» 3.8. – 7.8. 2020 – teden športa
» 10.8. – 14.8. 2020 – pustolovski teden
» 17.8. – 21.8. 2020 – teden samooskrbe
» 24.8. – 28.8. 2020 – teden športa

Kader

» Dubi Mikać
» Jana Može
» Jana Vernig

Starost udeležencev

» 6 – 11 let

Število udeležencev

» Sprejeli bomo največ 16 udeležencev na teden, ki bodo razdeljeni v dve skupini po 8 otrok. Otroke bomo sprejemali po kronološkem vrstnem redu prijav.

» Cena na udeleženca je 85 evrov/osebo na teden. V primeru prijave na 2 delavnici velja popust v višini 10% na drugo delavnico. Ravno tako velja popust 10% na drugega družinskega člana.

Popusti se med seboj ne seštevajo.

Prijave

Prijave so možne preko spletnega obrazca. Prijava je sprejeta, ko je plačana akontacija v višini 40 evrov po prejetem predračunu s strani kluba.

Program

Teden v naravi

Med 6.50 in 8.00 uro se zbiramo na igriščih na Loki – pri naši hiški Čira čara.

Vsak dan začnemo z igrami na mivki in odbojko na mivki. Sledi malica pod krošnjami dreves na Loki.

Dan nadaljujemo po dnevnem programu:

» PON: raziskovanje gozda: kaj v sebi skriva gozd, izdelava spomina iz gozdnih plodov, listov

» TOR: o živalih: kje bobri glodajo drevesa in katero drevo jim najbolj tekne, lov na zaklad, izdelava bivakov

» SRE: orientacijski tek, izdelava bivakov

» ČET: izdelava predmetov iz gozda – ladjice in jih spustimo po Krki, mlinček na vodo/veter, izdelava bivakov + ocenjevanje strokovne komisije

» PET: varno kurjenje ognja, izdelava lokov

Po vsakodnevni aktivnosti sledi kosilo na Loki, ki ga bomo letos po vsej verjetnosti pojedli na zelenici ob Krki. Po kosilu sledijo družabne in ustvarjalne igre. Otroci odhajajo domov med 13.00 in 15.30.

Pustolovki teden

Med 6.50 in 8.00 uro se zbiramo na igriščih na Loki – pri naši hiški Čira čara.

Vsak dan začnemo z igrami na mivki in odbojko na mivki. Sledi malica pod krošnjami dreves na Loki.

Dan nadaljujemo po dnevnem programu:

» PON: Šivanje, balinanje

» TOR: Nabiranje zelišč za čaj, spoznavanje gozda

» SRE: Spoznavanje Novega mesta

» ČET: Kemijski eksperimenti, nogomet/ples (za nežne duše)

» PET: Orientacijski tek, izdelki iz gozdnega materiala

Po vsakodnevni aktivnosti sledi kosilo na Loki, ki ga bomo letos po vsej verjetnosti pojedli na zelenici ob Krki. Po kosilu sledijo družabne in ustvarjalne igre. Otroci odhajajo domov med 13.00 in 15.30.

Teden samooskrbe

Med 6.50 in 8.00 uro se zbiramo na igriščih na Loki – pri naši hiški Čira čara.

Vsak dan začnemo z igrami na mivki in odbojko na mivki. Sledi malica pod krošnjami dreves na Loki.

Dan nadaljujemo po dnevnem programu.

» PON: Aktivnosti v gozdu: naberemo rastline za čaj, poiščemo užitne rastline v gozdu in ustvarjamo iz gozdnih materialov

» TOR: obisk kmetije Kastelic – izdelava mlečnih izdelkov/izdelava papirnatih vrečk

» SRE: pripravimo namaz iz skute, semensko bombico, se poučimo o kolobarjenju in kompostiranju

» ČET: kuhanje »naših« čajev, kuharska delavnica »z domačega vrta«, okušanje in tipanje hrane z zaprtimi očmi

» PET: sprehod po vrtovih, spoznavanje zelenjave

Po vsakodnevni aktivnosti sledi kosilo na Loki, ki ga bomo letos po vsej verjetnosti pojedli na zelenici ob Krki. Po kosilu sledijo družabne in ustvarjalne igre. Otroci odhajajo domov med 13.00 in 15.30.

Teden športov

Med 6.50 in 8.00 uro se zbiramo na igriščih na Loki – pri naši hiški Čira čara.

Vsak dan začnemo z igrami na mivki in odbojko na mivki. Sledi malica pod krošnjami dreves na Loki.

Dan nadaljujemo po dnevnem programu:

» TOR: Tenis

» SRE: Atletika/street work

» ČET: Nogomet/ples (za nežne duše)

» PET: Pumptrack z rolerji, kolesi ali skiroji

Po vsakodnevni aktivnosti sledi kosilo na Loki, ki ga bomo letos po vsej verjetnosti pojedli na zelenici ob Krki. Po kosilu sledijo družabne in ustvarjalne igre. Otroci odhajajo domov med 13.00 in 15.30.

Dnevnik delavnic

Ponedeljek

Po dolgotrajnem tropskem vremenu smo priklicali poletno sonce. Že na vse zgodaj zjutraj nas je velika Jana bosonoge raztelovadila na peščenih igriščih. Malo manjši so se ogreli ob zabavnih igrah, malo večji pa so odigrali že prvi turnir v vročem krompirju. Dubi je praznoval rojstni dan, zato smo mu pripravili rojstnodnevno presenečenje. Skrili smo se za hišo, da nas je revež 10 minut iskal in mu nato na vse grlo zapeli Vse najboljše. Ves ganjen nas je peljal v gozd, kjer je bil danes z nami še posebno prijazen. Iz gozdnih materialov smo delali ladjice, ki smo jih spustili po reki Krki. Vse so bile plovne. Ravno sedaj (na skrivaj) prečkajo mejo s Hrvaško. Po gozdnem raziskovanju smo šli na zasluženo kosilo na Loko. Tam smo že stari znanci in jim je jasno, da nam bolj teknejo njoki kot zelenjavna rižota in da je najboljša solata sadni sladoled. Še malo iger sem ter tja in čas je bil za domov. Učiteljica Jana nas je morala skoraj z metlo napoditi. Spet se vidimo jutri, ko nas čakajo nove dogodivščine. Za konec sporočamo staršem, da bomo šli danes zvečer zagotovo zgodaj spat, oni pa si bodo lahko končno v miru pogledali film.

Torek

Prebudili smo se v hladno jutro kot nalašč za silovito ogrevanje. Trenerji so si končno lahko dali duška in z ogrevalnimi igrami ogreli celo Loko. Igrali smo rugby, začuda ali pa tudi ne, so bila dekleta ravno tako borbena kot fantje. V nadaljevanju smo lovili z ribiško mrežo in se učili danes tako opevanega timskega dela. Ugotovili smo, da je mreža dejansko bolj polna, če pred ulovom sestankujemo in določimo skupno strategijo. Na željo trenerke Jane, ki misli, da je najpomembnejša stvar na svetu odbojka, smo se učili spodnji servis. Šlo nam je odlično. Škoda, da so Olimpijske igre prestavljene. Pero Mišica ali po domače Dubi je danes na delavnice prišel leto starejši in nič pametnejši. Z nami se je lovil kot otrok in pokal vice, kot bi jih včeraj imel šele petnajst. Jana je na vprašanje ali je banana zajtrk odgovorila pritrdilno. Na vprašanje, če bi bili jutri lahko spet rogljički, je obljubila da bo premislila, v resnici pa tiho kovala načrt, da bi naročila za vsakega kos črnega kruha in zelenjavni namaz. Sledil je sprehod v gozd. Če je do včeraj tam še bilo kaj živali, jih v prihodnjih dneh zagotovo ne bo. Vsaj dokler bomo mi lomastili po njem. Tišina nam je tuja. Kar ima tudi svoje prednosti. Med našim neumornim čvekanjem tkemo nove prijateljske vezi. Skupaj s svojimi novimi prijatelji smo izjemno ustvarjalni. Narava nam nudi tisoč in eno možnost. Mi smo izkoristili vse. Danes smo timsko gradili bivake, kamor se bomo preselili, če se bodo corona omejitve stopnjevale. Loka nam še vedno odpira vrata za kosilo. Njam, njam. Po kosilu smo imeli družabne igre, kjer smo si lahko povedali vse, česar si čez dan nismo uspeli. Verjemite, da je tega še veliko. Jana mala je že zjutraj pripravila metlo, da nas bo napodila domov, če bomo sitnarili, da bi radi ostali do večera. Tako se je končal drugi dan in se že veselimo tretjega.

Sreda

Tri dni smo skupaj in smo še živi. Dan smo začeli z ogrevalnimi igrami. Jana nas je razdelila v dve skupini: podgane in gliste. Sledil je upor (miroljuben), ker nihče ni želel biti med podganami in ravno tako ne med glistami. Imeli smo 5 minut za demokracijo, kjer smo trenerje prepričali, da so upoštevali mnenja protestnikov in spremenili imena skupin v levinje in geparde. Par novih vaj in bili smo pripravljeni na ponavljanje pravilne tehnike zgornjega in spodnjega odboja. Na vprašanje, če bi ta del dneva lahko spustili, je Jana velika rekla: Sorry, ne bo šlo! in tukaj smo se naučili pomen besede diktatura. Roke gor, prste narazen, vsi v prežo, pravilen izteg rok... Medtem so najmlajši udeleženci poskrbeli za tuš iz vodnih pištol, ki so bi ga bili najbolj veseli trenerji. Mimogrede smo vzeli še lekciji, da če gledaš stran, to ni problem nasprotnika in da če imamo na eni strani zmagovalca, imamo na drugi poraženca. Kapitelj je odbil konec treninga na pesku in že je bila tu malica, čudno jabolko, ki mu po slovensko rečemo nektarina. Ko smo vsi naredili prvi ugriz v to čudno jabolko, nam je Jana mala pokazala še mini kifeljčke. Najbolj lačni so dobili dva. Verjetno ni treba poudariti, da so bili vsi najbolj lačni. Vrhunec dneva je bil orientacijski pohod. Pero Mišica nam je dal pomembno navodilo. Če se kdo izgubi, naj prespi v svojem bivaku. V skupnem sodelovanju, ki nam gre več kot odlično, ni bilo bojazni, da bi se izgubili. Vse postaje smo našli in vse zagonetke opravili z odliko. Če bi šel kdo od staršev danes popoldne nabirati gobe v Portovald, ima doma usposobljenega vodiča. Če v stanovanju nimate klime, vam dovolimo, da prenočite v naših ohlajenih bivakih. Mi smo se na Loki ohladili s sadnim sladoledom. Ker imamo veze in smo poleg tega še zelo ljubki, smo dobili dvojno kepico. S polnimi trebuhi smo se v senci igrali igre po našem izboru. Ker je spet kazalo, da bomo na Loki ostali do večera, je Jana metlo zamenjala s škafom vode.

Četrtek

Danes smo dan začeli z brain gym vajami začinjenimi z različnimi gibanji, ki nam pridejo prav pri vseh športih in seveda tudi pri čudoviti odbojki na mivki. Sledil je napadalni udarec, kjer smo si končno lahko dali duška in zabijali z vso silo. Bolj močno kot smo mlatili po žogi, bolj je Jana velika ploskala. Zaključili smo s turnirjem v vročem krompirju, ki je na začetku bolj spominjal na kregalni krožek. Spet smo imeli sestanek, da je pač nujno, če na eni strani nekdo zmaga, na drugi strani nekdo izgubi. Ko je že kazalo, da nas bodo trenerji vrgli v Krko, da si ohladimo razgrete glave, smo se zedinili, da bomo od tedaj naprej samo še spodbujali, navijali in požrtvovalno dirkali za vsako žogo. Turnir je uspel, 2* din don, umivanje nog v Krki in rok v kopalnici. Jabolko je teknilo (tokrat) brez pripomb. Pridružil se nam je Pero Mišica, ki smo ga zakrivili, da mu smrdijo noge. S tem se sploh ni strinjal, ker si jih je nazadnje umil v ponedeljek. In to z milom. Zagrozil nam je, da si bo pustil dolge brke in nas na ves glas klical, ko nas bo srečal v mestu, če ne bomo takoj prenehali z žaljenjem. Šli smo v gozd, kjer smo bili ponovno najbolj glasni. Zadnji ptič je iz gozda pobegnil že v torek, tako da se s tem več nismo obremenjevali. Tudi Mišica in učiteljica Jana sta se vdala v usodo. Ni nam pomoči. Dokončali smo bivake. Dekleta so svojega poimenovale Bivak raztresena kura. Učiteljici Jani je šlo kar na jok nad našimi izjemnimi gradbenimi podvigi. Na faksu se je učila, da današnjim otrokom manjka socializacije, strpnosti in ustvarjanja v naravi, kar koli naj bi že to pomenilo. Pravi, da vse to mi nismo in to je tako lepo, da bi o nas lahko napisala učbenik. Če slučajno ne bomo svetovni prvaki v odbojki na mivki, bomo zagotovo izjemni gradbinci. Ker smo za zajtrk pojedli "eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran", smo za kosilo namesto solate tudi danes izbrali sladoled. Jutri imamo dan presenečenja. Trenerji so zaprisegli, da ne bodo izdali presenečenja, naj bi šlo za strogo varovano skrivnost. Ampak, ker je Mišica ravno tako čvekalo kot mi, nam je povedal, da jutri pridejo k nam na Loko nihče drug kot pravi pravcati cirkusanti. Učili nas bodo cirkuških trikov. Jupiii!!! Metla in škaf vode sta pripravljena, tako da bomo pravočasno doma.

Petek

Siv deževen dan, ki so ga kmetje zagotovo veseli, mi pa nekoliko manj. Jana velika se je zjutraj že ogrevala na mivki in pripravljala trening za ključen odbojkarski element obrambo, ko je prišel šesti otrok zapored in povedal, da je mami rekla, da danes ne bomo trenirali na mivki, ker je mrzla. To je zlomilo tudi njeno zagrizenost, zato smo šli na toplo v knjižnico. Knjiga je dobra alternativa žogi, ampak le v primeru dežja. Pri skupinskem ustvarjanju je občasno zadišalo po kreganju, tako da je mala Jana z učiteljskimi metodami rešila situacijo in na mizo postavila malico. Nekaj negodovanja, ker so bile energijske ploščice brez sladkorja, je pa bila toliko bolj sladka banana. Pot nas je vodila do spodnje garaže Tuša, kjer je naš dolgoletni vedrilni urbani prostor. Potrudili smo se, da smo na poti od knjižnice do Tuša stopili v vsako lužo. Mokri do kolen smo prišli na naše prizorišče, kjer so nas čakali cirkusanti s polnimi kovčki razno razne ropotije. Ko smo v roke dobili diablo, kitajske krožnike in žogice za žonglirati, je bil dan spet čudovit. Koga brigajo dež in mokre noge?! Važno, da smo krožnike vrteli na palici in nato na prstu ter diablo metali v vse smeri. Če ne pridemo na Olimpijado in v hude arhitekturne studie, bomo cirkusanti. Pero Mišica se je javil, da bo naš klovn, mala Jana bo žonglirala, velika Jana bo delala akrobacije s čudovito odbojkarsko žogo. Ko jih bo publika izžvižgala, bomo prišli na vrsto mi, najbolj carski cirkusanti. Vsi bodo vzklikali: Nik, ti si car! Gašper, ti si car! Lejlani, carica!... Vsega lepega je enkrat konec in tudi s cirkuškimi akrobacijami je bilo tako. Šli smo na Loko, spet stopili v vse luže in iz dna duše Jaku na ves glas peli, vreščali, brundali pesem Vse najboljše. Še tista peščica gostov, ki je danes prišla na malico, je po našem dvanajst glasnem koncertu odšla domov. Nič hudega! Namreč Jaka deli sladoled in to je vse, kar nas je v tistem trenutku zanimalo. Boljše volje kot je, večje so kepice. Prvi teden delavnic je za nami, pred nami jih je še 8. Vsi trenerji so se nam zahvalili za lepo uverturo v poletje. Tako kot vsako leto so tudi letos ugotovili, da je druženje z žogo v roki (po možnosti odbojkarsko) in v naravi več kot dovolj. Vse ostalo nosimo v sebi. Ušesa so nas bolela od njihovih čustvenih izlivov, zato smo jih prosili, če bi lahko nehali in se gremo igrat volkodlaka.

Ponedeljek

Drugi teden športnih delavnic je v teku. Tokrat še bolj športen kot po navadi. Začeli smo ga z najlepšim športom na svetu (vsaj tako pravi velika Jana), odbojko na mivki. Ogreli smo naše bose noge ter se učili zgornje in spodnje podaje. Na eni strani tehnični odboji, na drugi strani veliko iger in že je ura odbila 10.30, ko je bil čas za malico. Vitamini in hidrati, to je to kar smo potrebovali za nadaljevanje našega športnega dne. Med glodanjem breskve smo opazili, da se nam bližata dva velikana, eden skoraj do neba visok Martin in drugi za malenkost nižji Nejc. Visokorasli in preklast Martin je trener košarke, ki bo z nami cel teden. Učil nas bo košarke, nogometa, kegljanja, tenisa in še kaj. Obljubil je, da športna ne bo premalo, se pa že vnaprej opravičuje, če ga bo slučajno preveč. Nejc Zemljak je bil pa naš poseben gost. Naš najboljši odbojkar na mivki vseh časov se je mudil v Novem mestu in nam pokazal, kako bomo igrali odbojko, ko bomo veliki. Nad našimi odboji je bil navdušen, da sploh ne govorimo o pogumu. Namreč upali smo si sprejemati njegove ubijalske servise. Po pravici povedano nismo nobenega servisa sprejeli, smo pa stali na igrišču kot najpogumnejši bojevniki. Jani mali je šlo od ponosa kar na jok. Dober glas se širi v deveto vas. In ker je Nejc prepotoval svet od Havajev do Nove Zelandije in še trikrat naokrog, bo kmalu cel svet vedel, kdo smo neustrašni otroci s TPV Volley delavnic. Sledilo je umivanje v Krki, kjer je je Klemen štrbunknil v vodo, tako da ga po novem kličemo plavalec. Tapkanje sem ter tja, met na koš in čas je bil za kosilo na Loki. Kot po navadi smo za solato izbrali sadni sladoled in kot po navadi, so se prijazni kuharji s tem strinjali. S polnimi trebuhi smo se posedli v senco pred našo hiško Čira Čara in naš dan nadaljevali z družabnimi igrami. Veseli novih obrazov in novih prijateljev smo se odpravili domov. Jutri je nov dan in se že veselimo novih dogodivščin.

Torek

Danes ponoči je nosil dedek Mraz in prinesel komplet za bounce ball. Takoj so bile pripombe, da dedek Mraz ne obstaja, ne nosi daril poleti in zakaj bi prinesel darilo samo Jani in tako naprej. Razkrili smo skrivnost, da resnično ni bil dedek Mraz, ampak je bila akcija v Hoferju. Nič za to. Važno, da smo nabijali bounce ball do onemoglosti in se vmes večkrat skregali, kdo bo zmagal. Velika Jana je opazovala naše zamahe in že komaj čaka jutri, ko bomo vadili napadalni udarec pri odbojki na mivki. Danes je bil napovedan dež, ki se je več kot očitno zlil ponoči, zato smo imeli na urniku kegljanje. Sonce je grelo, da so nas pekli podplati, vendar smo kljub temu odšli na kegljišče. Imeli smo tekmo proti tenisačem. Kdo je zmagal, ne bomo povedali. Smo pa končno nastopili enotno, namreč sovražnik je bil zunanji, in metali krogle, kot bi bile iz stiropora. Kosilo njam, njam. Danes smo resnično pokurili kalorije za 3 dni in smo potrebovali pošten obrok. Siesto smo imeli na blazinah pod senčniki, kjer smo se šli našo najljubšo družabno igro volkodlaka. Jana mala je pometla teraso in nas napodila domov. Pred sabo imamo še tri dni in dovolj časa, da si lahko vse povemo, kar nam danes ni uspelo.

Sreda

Mivka je bila mrzla, zato nas je Jana velika segrela do te mere, da so mimoidoči prišli pogledat, zakaj se kadi. Samo para je, nič skrbeti! V zgornjem in spodnjem odboju smo že pravi mojstri. Na novo smo se naučili ali ponovili spodnji servis. Še malo in pripravljeni bomo na svetovno prvenstvo. Ko smo zaključevali s treningom, smo že od daleč videli visoko pojavo. Naš Martin! Tako smo se ga razveselili, da smo mu spesnili pesem. Martin pobalin, ni nič fin, ker se je za zajtrk najedel malin. Noge umit in na malico. Klemen danes ni plaval. Mogoče se opogumi spet jutri. Športanje smo nadaljevali na igriščih za tenis. S teniškimi loparji nas je sprejel Jiri, ki mu po slovensko rečemo Jure. Pim, pam, pom. Sploh ne vemo, kateri šport nam najbolj leži. Če nas občutek ne vara, smo v vsem najboljši. Po treningu tenisa smo bili tako lačni, da smo si zaželeli poln krožnik zelenjave. Srčno smo upali, da nam bodo kuharji napekli veliko pomfrija. Siesta v senčki, družabne igre, še malo odbojke in čas je bil za domov. Obljubljamo, da gremo danes zgodaj spat. Spočiti se moramo za jutri, ker imamo svetovno TPV volley prvenstvo v atletiki.

Četrtek

Začelo se je pravo poletje. Oskrbniki so nam sfrezali igrišča in dobili smo pravo mestno plažo, ki je s chill out poletno glasbo dajala vzdušje, da smo na Mykonosu. Vadili smo napadalni udarec in spodnji servis in se med tekmo v vročem krompirju skoraj nismo skregali. Po Nikovi izjavi, da se bo boril za zmago, čeprav se ne počuti najboljše, je Jana velika tako ploskala, da je imela čisto rdeče roke. Temu se reče športno srce! Malčki na sosednjem igrišču so v mivko risali križce in krožce ter se šli skrivalnice z zaprtimi očmi. Danes so bile za malico energijske ploščice, namreč na programu je bilo TPV Volley svetovno prvenstvo v atletiki in potrebovali smo energijo. Martin pobalin nas je vodil na stadion, tako da smo mimogrede (z veliko pripombami) opravili tudi pohod. Na stadionu nas je čakalo presenečenje, Pero Mišica, ki ga je od navdušenja, da se bomo pomerili v njegovem športu, skoraj razneslo. Tekmovali smo v petih disciplinah, skok v daljino, šprint, tek na dolge proge, met žogice in sedenje v senci. Zadnja disciplina ni štela v skupni seštevek peteroboja. To nas je razjezilo, saj nam je šlo res dobro. Jana mala je bila neizprosna. Ležanje na tleh ni šport in pika. Vsi četvero bojci smo bili nagrajeni z diplomo, vsi tisti, ki nismo vložili kviska pa bomo jutri dobili darilo. Na Loki nas je obiskala zobna miška. Izabela se bo vrnila domov z zobkom manj. Hamburger s pomfrijem in sladoled. Življenje je lepo. Nik je povedal, da ni pričakoval, da mu bo teden športa všeč. Trenerji so bili začudeni, kako je lahko sploh pomislil, da mu teden športa ne bi bil všeč! Šport je zakon! Življenje brez športa je kot življenje brez zraka. Martin je kimal s tako ihto, da bi mu kmalu odtrgalo glavo. Počitek v senci je bil danes več kot dobrodošel. Počutili smo se nekoliko nostalgično, namreč jutri je naš zadnji dan skupaj. Martin, Jana in Jana so rekli, da bodo imeli pripravljen škaf, kamor bodo tekle njihove solze. Če se bomo hoteli pridružiti, nam bodo dovolili.

Petek

Pa smo ga dočakali, veseli petek! Veselo je bilo že zjutraj, ko smo se zbrali s kolesi in skiroji ter delali častne kroge po Loki. Nadaljevali smo z odbojko. Tehniko nam je uspelo izpiliti do te mere, da bomo mirno lahko igrali tekmo proti staršem na počitnicah in jih tudi nabrisali. Za malico smo imeli čokoladno vanilijev rogljiček, tako da smo zadovoljili okuse vseh prisotnih. Podali smo se na Maldive. Jona in Ajda sta s svojim potopisom dali odlično idejo, kam bi se trenerji odpravili na oddih po zaključenih delavnicah. Ura je odbila 10.00 in vrnili smo se nazaj v resničnost. Zajahali smo kolesa in skiroje ter sicer z nekaj padci, a brez poškodb prišli do našega prizorišča pump tracka. Imeli smo tekmovanje v dirkanju s skirojem in kolesom. Jani mali je šlo spet na jok, ko je videla, kako nesebično smo si posojali naša prevozna sredstva. To je to! Mi smo ekipa in le skupaj lahko zmagamo. Super zmagovalca sta bila Klemen in Ajda. Ker je Ajda že malo prej odjadrala na počitnice, je njeno nagrado, dvojni sladoled, pojedla drugo uvrščena Julija. V peti dneh smo opravili 10 športnih disciplin, tako da bomo na počitnicah pravi mišičnjaki.

Ponedeljek

Poletje je tu in z njim naše super duper poletne delavnice.  Ta teden smo sprejeli samo čisto prave pustolovce, namreč čakajo nas aktivnosti, ki so jim kos le najpogumnejši in levje srčni otroci. Po spoznavnem krogu, kjer smo ugotovili, da je v naših vrstah Vito Corleone, Bine, ki rad je maline in Nik, ki bo očitno z nami kar celo poletje, smo se šli tornado in brain gym telovadbo.   Razdelili smo se v dve skupini. Malo manjši so divjali ob zabavnih igrah, malo manj manjši pa so igrali že pravi beach volley... Čakala nas je sadna malica. Na vprašanje, kako kaže s čokoladnimi kifeljčki, smo dobili odgovor, da je vitaminov lahko le premalo, zato si vsak lahko vzame dodatno nektarino.  Kapitelj je trikrat odbil din don in čas je bil za premik. Šli smo v gozd, kjer smo si izdelali loke in se šli kamuflažne igre. Fantje so se tako zakamuflirali, da jih je Dubi iskal po celem gozdu in je bil že ves iz sebe, ker jih ni našel. Ko je že vse kazalo, da jih ne bomo več nikoli našli, so zakamuflirani v komandose pridrveli izza ovinka. Po gozdnem potikanju smo šli na zasluženo kosilo na Loko. Tam smo že stari znanci in jim je jasno, da nam bolj teknejo njoki kot zelenjavna rižota in da je najboljša solata sadni sladoled. Še malo iger sem ter tja in čas je bil za domov. Učiteljica Jana nas je morala skoraj z metlo napoditi. Spet se vidimo jutri, ko nas čakajo nove dogodivščine.

Torek

Ponoči smo sanjali morje in se zato odločili, da si bomo sami ustvarili plažo. In to čisto pravo pravcato plažo sredi Novega mesta. Morje so bili vodni baloni, s katerimi smo se hladili. Najbolj smo ohladili Dubija in Jano malo. Zahvalila sta se nam za hladen tuš, ki je danes prijal še veliko bolj kot ponavadi. Dubi je iz rokava (oziroma hlačnice, ker rokava ni imel) stresal spoznavne igre, kjer smo bili zmagovalci vsi ali nihče. Ker nadvse radi zmagujemo, smo se odločili, da bomo sodelovali in zmagali. Počutili smo se zelo zmagoslavno, vsi od prvega do zadnjega. Razgrete noge smo si ohladili v mrzli Krki in se počasi odmajali na kosilo na Loko. Težko smo se odločili, kateri sladoled bi zbrali, še sreča, da strežejo mešane kepice. S polnimi želodci smo se odpravili v senco in zleknili na blazine. Vsaj to verjamejo starši. Večina se nas je podila po igrišču, gradila stolpe ali se igrala med dvema. Energije imamo več kot preveč. Pa saj je šele torek! V senco so nas spravili s trikom in sicer z vonjem po torti. Oziroma z vonjem po tortah. V naših vrstah sta bili danes dve slavljenki, Nadja in Julija, skoraj dvojčici, ki sta se ravno na današnji dan pred parimi leti rodili v podgurskem glavnem mestu. Skupaj smo rulili vse najboljše, pomagali upihniti svečke in se postavili v kolono. Na voljo smo imeli čokoladno torto, sadno torto ali obe torti. Ne bomo izdali, kaj si je zbrala večina. Izdali bomo le, da smo bili vsi zadovoljno siti. Še preden smo se dobro zavedli, je bilo treba domov. Naše male spretne rokice bodo svoje stvaritve nadaljevale jutri, tudi ostalih pustolovščin ne bo manjkalo.

Sreda

Danes je sreda, tretji dan v tednu, dan, ko smo že zelo domači in si upamo na glas jamrati. Uf, kako je mrzla mivka in uf, kako v glavo sije sonce in uf, ker imamo za malico spet sadje. Ampak trenerji imenovani Ekipa, da te skipa, imajo rešitev za vse. 10 minut ogrevanja z Jano veliko in noge so bile tako tople, da so pekli podplati. Sonce ne sije v glavo, če se obrneš za 45 stopinj, ali za 90 ali za 120 ali si daš na glavo kapo. Sadje ne paše?! Nič hudega, jutri bo vsak dobil 3 šparglje in zeljnato glavo. Z aktivnostmi ne bomo nadaljevali dokler ne bo vse zelje poglodano! Danes je bil poseben dan. Dekleta so igrala rugby proti fantom. Zelo lepo je igrati proti fantom, še lepše jih je premagati in najlepše videti, kako izgubijo. Podobno razmišljajo fantje o dekletih, zato smo imeli pravi boj, mesarsko klanje, ruvanje in cukanje, ravsanje in driblanje, da smo prišli do točk. Tekmo smo zaključili vsi v enem kosu z rezultatom 4:4. Odločiti smo se morali ali smo vsi zmagali ali vsi izgubili. Na ves glas smo se drli, da smo zmagaliiii. Še malo atletike, da je Dubi prišel na svoj račun in še malo odbojke, da je Jana velika prišla na svoj račun. Namreč oba sta zelo potrta, če se vsaj 5 minut na dan ne posveti njunemu najljubšemu športu. Ker je Jana mala dobrega srca, jima nameni celo uro za mlatenje žoge in šrpintanje po igrišču gor in dol. Spet smo imeli 2 plavalca. Nevarna stopnica številka 2, poraščena z mahom, fino drseča, je bila že prejšnji teden usodna za Klemna, danes pa za Naceta in Nadjo. Od danes naprej je strogo prepovedano kaditi, piti alkohol, preklinjati in stopiti na stopnico 2. Nace se je prijetno ohladil, ni vedel, da je Krka tako topla, bi šel plavat, se potapljat in skakat s pomola… Dubi mu je zatulil v uhelj, da nismo na plavalnem tednu, ampak na pustolovskem. Sledil je premik v mestno jedro in reševanje zagonetk. Jana mala je pripravila sila zahtevne izzive. Pred leti smo dobili odgovore, da na Kapiteljski njivi najdemo krompir, da na rotovžu živi predsednik in da je Leon Štukelj slikar. Letos nam je šlo nekoliko bolje. Za modela na kipu pred rotovžem nismo vedeli imena, vedeli pa smo, da je že umrl in da je verjetno pomemben. S skupnimi močmi smo rešili vse izzive in za nagrado dobili kosilo na Loki. Jemo v ločenem prostoru. Nismo prepričani ali je razlog corona virus ali naše glasno vpitje. Bolj verjetno drugo. Tišina ni naša vrlina, čeprav se zelo trudimo. Toliko si imamo za povedati, da je 8 ur premalo. Po kosilu smo v senci čvekali ali ustvarjali v naši hiški Čira Čara in med ustvarjanjem čvekali ali se igrali na mivki in čvekali. Dubi je pripravil metlo in škaf vode, da nam bo pomagal domov, če bomo čvekali do večera.

Četrtek

Danes smo prišli pripravljeni na nevihte in neurja, ki jih ni bilo. Nič hudega. Iger na našem maxi peskovniku pod vročim poletnim soncem se še nismo naveličali. Verjetno se jih nikoli ne bomo. Dubi jih ima že krepko čez 30 in je še vedno najbolj vesel, ko si sezuje štumfe in bos divja za nami. Jane velike danes ni bilo. Baje smo dobili en evropski projekt in mora hitro naklofat na računalnik, da pridemo. Med Španci, Grki in Italijani smo skoraj neprepoznavni, zato je fino, da se prvi prijavimo. Trenerji so rekli, da se bodo šli učit novih treningov in vaj, kar nas je presenetilo. Vsi so že nekaj stari in še vedno hodijo v šolo! Na mivki smo delali gosenice in sestavljali toliko členov, kot je bilo nas vseh. Šli smo se mačke in miši, atletske teke in poskoke in naš vsakodnevni pozdrav s kapiteljskega zvonika, 2 krat bim bam za malico. S strahom smo gledali Jano malo, kaj bo privlekla s torbe. Vsi smo upali, da to ne bodo šparglji, ker smo bili izjemno sestradani. Sladke banane in kifeljčki, življenje je lepo. Šli smo v gozd delat poskuse. Namen je bil narediti velik izbruh s pomočjo sode bikarbone in mentosov, tako velik, da bi ga zabeležil nasini sateliti v vesolju. Izbruh je bil povprečen, napaka je bila v receptu ali naših prevelikih pričakovanjih. Ko je že kazalo, da bomo imeli pustolovski izlet, smo Jano malo prepričali, da ji namesto sprehoda, naredimo bivak. Ker je gospodična dobrega srca, se je strinjala, vendar le pod pogojem, da še enega, lahko manj lepšega, naredimo še za Dubija. Včeraj sta dobila klic lovske družine, da v Portovaldu zadnjih nekaj tednov ugotavljajo, da v gozdu ni več živali. Oba sta s sklonjenima glavama priznala, da smo res veliko v gozdu in ob enem izjemno glasni. Javila sta se, da bosta ponoči živalim natrosila hrano, da se revice vrnejo. Kamuflažna bivaka, bi jima prišla prav. In smo rezali, zbirali, lomili, vlekli, nalagali, zlagali vse kar smo našli v gozdu in sezidali pravi gozdni palači, da se bosta naša junaka počutila kar se da udobno. Kosilo njam, njam in čas je bil za prežvekovanje v senci. Dekleta so se odločila za ustvarjanje, fantje pa po moško za šport. Jutri je nov dan, zadnji dan, ko smo skupaj. Dubi se bo potrudil, da ne bo jokal, ampak ni siguren, da mu bo uspelo.

Petek

Juhuhu, danes je veseli petek, vsak gre na svoj konec! Morda le Nik ostane z nami. Če nas spremlja že tri leta in tri tedne, je lahko z nami do konca počitnic. Kar nekaj rok se je dvignilo v zrak, da se vidimo že v ponedeljek. Lepo! Vsakega našega mladega Podgurca smo veseli, če je z nami en dan ali 10 tednov. Vsak popestri naše druženje in doda kamenček v mozaik našega prijetnega poletnega druženja. Ponoči se je nad Slovenijo utrgal oblak in nam sporočil, naj spočijemo otroke in jim prihranimo vsaj kanček energije za vikend. In tako je tudi bilo. Dobili smo se v sejni sobi, kjer sestankujejo velike živine TPV Volley. Jana mala nam je pripravila ugankarske igrice in logične zagonetke. Kravžljali smo svoje možgančke, stikali glave skupaj, pod mizo šteli prstke, cukali Dubija za rokav, če nam pomaga in bili prvič v zgodovini delavnic tiho kot miške. Skupaj smo prihajali do logičnih in občasno nelogičnih rešitev. Čas je mineval hitro in ko smo se dobro zavedli, je zunaj že sijalo sonce, kar je pomenilo čas za premik. Pot nas je vodila na naše strelišče, v garažo Tuš, kjer smo imeli lokostrelsko tekmovanje. Loke smo v preteklem tednu izdelali sami. Tudi tarče smo izdelali same. Naredili smo jih za spoznanje večje, kot je bilo planirano, da jih bomo zagotovo zadeli. Dubi nas je opozoril, naj na poti do garaže ne stopimo v vsako lužo, naj ne streljamo avtov in zelo pomembno, naj ne streljamo njega. Naslednji teden dela na delavnicah in se ne bi spodobilo, da bi v ponedeljek zjutraj z zapičeno puščico v hrbtu ali bog ne daj v riti sprejel otroke. Ker imamo Dubija radi in ker smo za malico dobili slastne pizza štručke, smo upoštevali njegove želje. Streljanje se je začelo. V tarčo, seveda. Naučili smo se pravilne tehnike, umirjenosti in pleeeenk, je puščica odletela v tarčo. Če ni uspelo v prvem, drugem ali desetem poskusu, smo streljali toliko časa, da smo jo zadeli. Vztrajnosti nam ni manjkalo. Če ima kdo težave z golobi ali s sosedovo mačko, naj se javi. Uspešno rešimo težavo (za vedno). Po kosilu, kjer smo se še zadnjič basali z raznovrstnimi sladoledi, nas je čakalo ustvarjalno popoldne. Iz filca smo rezljali podobe, ki smo jih nalepili na ščipalko in jo pripeli svojemu novemu prijatelju. Vsi otroci so dobili vsaj en spominek. Namen je bil dosežen. Stkala so se nova prijateljstva. Sledil je objem za slovo. Upamo, da se še srečamo, če ne drugje, na drugi strani ulice in si z vso močjo mahamo.

Ponedeljek

Spet je ponedeljek in že četrtič zapovrstjo prvi dan delavnic. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Pohvalimo se lahko, da imamo v naših vrstah tokrat Kralja, tako da je Dubi že na vse zgodaj zjutraj poklenil pred njegovim visočanstvom. Šli smo se spoznavni krog, ker nas je zelo zanimalo, kdo bo ta teden z nami. Vsi otroci so zanimivi za znoret in se že veselimo, da jih bolje spoznamo. Ogreli smo se z igro mačka in miš, se zravsali pri rugbyju, vključili razna atletska gibanja, lovili obroče, se šli spretnosti z žogo,... Med time outom smo gradili gradove in potičke, na kar se nam je zgodil neljub dogodek: ene žoge nismo našli. Jani veliki je šlo kar na jok, namreč nove Mikase so drage kot žafran. Ko je že kazalo, da do konca življenja ne bo mirno spala, so naše deklice – lisice, izdale skrivnost, da se žoga skriva zakopana v gradu. Sladka malica za sladek začetek tedna in že je bila tu ekipa Vašega kanala, ki je želela narediti prispevek o nas. Potrebovali so lepe, pametne in športne filmske igralce, kar jih je seveda pripeljalo k nam na igrišča. Pokazali smo delček svojega odbojkarskega znanja in se skoraj vsi javili, da bi dali izjavo. Talenta nam ne manjka, med nami so rojene filmske zvezde. Dubi je zavpil: »Premiiiik!!!!« in postavili smo se v kolono ter odmaširali na drugo stran Loke, kjer nas je čakalo lepo opravilo: uradno odprtje sup sezone. Mestna občina je nakupila supe, ki jih je želela preizkusiti. Potrebovali so lepe, pametne in spretne športnike. Pot jih je ponovno vodila k nam in ker smo poleg vseh naštetih lastnosti tudi dobrosrčni, smo si nadeli rešilne jopiče, pograbili vesla in se spravili na supe. Veslali smo levo in desno, naprej in nazaj, če nas je odneslo v šavje ali smo se zaplezali med algami so nas taxi Jana velika, taxi Jana mala in taxi Dubi prišli reševati. Kopanje ni bilo obvezno, ampak nas je večina vseeno končala v Krki. Večina hote, sem ter tja pa kdo tudi nehote. Franci nam je mahal z Loke, da bo kosilo mrzlo, če se ne poberemo iz vode, zato smo na ukaz in grožnje šli na kopno. Za milijon Janinih nasmehov je Dubi naredil stojo na supu. Ker Jana mala nasmehe rada deli, mu jih bo namenila vsaj polovico že ta teden. Trebuhi so nam pošteno krulili. Ni lahko biti filmski igralec in vodni kaskader v eni vlogi. Čas je bil za kosilo v klimatizirani dvorani na Loki. Krožniki so bili v trenutku prazni. Kako že pravijo? Lakota je najboljša začimba. Še boljša začimba pa je bil zvrhan lonček sladoleda. Ker smo stalni gostje in že več tednov pohvaljeni za lepo obnašanje pri kosilu, so naše kepice dvojne. Lepo je imeti veze. S polnimi trebuhi smo počasi pricapljali na naše zbirno mesto, raztegnili senčnike, položili blazine na palete in na ves glas čvekali.

Torek

Začelo se je pravo poletje. Sonce je žgalo že na vse zgodaj zjutraj. Odpravili smo se proti Žabji vasi in se počutili kot kamele sredi puščave. In ko je že vse kazalo, da bomo izdahnili svoj zadnji izdihljaj, smo se znašli sredi oaze, na kmetiji Kastelec. Izvedeli smo, zakaj je mleko belo in kakšna je razlika med jogurtom in skuto. Poskusili smo dobrote, ki nastanejo na kmetiji, od sadnih jogurtov, mlečnega gresa do palačink in na koncu smo izbirali med mlečnim shake-om in sladoledom. Trebuhi so bili tako polni, da so nas boleli in prvič v vseh štirih tednih se je zgodilo, da nismo 150 krat Jano malo vprašali, kdaj bo kosilo in 650 krat Dubiju rekli, da smo lačni. Sledil je ogled živali, hodili smo med kravami, ki so nas prijazno opazovale. Ker smo fini meščani, smo se izogibali bioloških min, ki so jih spustile na travnik in jih preskakovali. Pokukali smo k pujskom in se kot fina mestna gospoda prijeli za nos in pobegnili iz hleva. Potem pa smo zagledali 4 male kosmate kepice, s štirimi tačkami in brkicami, ljubke do neba in nazaj, mlade mucke. Imeli smo samo eno in edino željo, da bi jih lahko mrcvarili do nezavesti. In veste kaj?! Želja se nam je izpolnila. Toliko ljubezni kot smo je danes namenili mačjim mladičkom, je nismo še nikoli svojim staršem. Čeprav jih imamo iz srca radi. Gospod Kastelic, naš najljubši kmet, nam je postavil napihljiv grad. Namreč malo športa vsak dan, odžene zdravnika stran. Skakali smo in se metali, valjali in na ves glas drli. Ker naš časomer Kapitelj ne odmeva do Žabje vasi, nas je Dubi postrojil v vrsto in odpravili smo se na doooooolgo in vroooooočo pot nazaj. Hvaležni iz srca smo pomahali v slovo in obljubili, da se še vidimo. Jana mala je že stalna stranka in redno prazni njihov sladoledomat, Dubi bo prišel po domača jajca, ker bi rad imel še več mišic, Jana velika pa ima rada vitamine, zato jo najbolj zanima njihova zelenjava. Danes smo izvedeli za recepte iz domačega kraja, ki jih bomo jutri pripravili z lastnimi rokami. Mogoče bomo lačni ali pa tudi ne. Nihče ne ve, kakšne talente še skrivamo v sebi.

Sreda

Tri dni smo že skupaj in smo še vedno živi. Ker smo že na vse zgodaj zjutraj veselo čebljali, je Dubi ocenil, da imamo dovolj energije za intenziven jutranji trening. Levo, desno, hop sem, hop tja, ti loviš, ti bežiš, ti si muc, ti pa miš in bili smo ogreti kot zimska peč. Med time out-om smo gradili gradove in ugotovili, da je mivka spodaj hladnejša kot na površju. NI bilo treba dvakrat pogledati, ko smo imeli vsi v mivko zakopana vsaj stopala, če ne že pol telesa. Ponovno smo bili priča neljubemu dogodku. Nekdo je v mivko zakopal žogo in pozabil, kam jo je zakopal. Spremenili smo se v freze, za kar nam bodo urejevalci igrišč zelo hvaležni in rili kot krti po igrišču. Igrišče smo skoraj v celoti preorali in s skupnimi močmi našli izgubljeno žogo. Danes smo imeli zanimiv izziv. Malico smo si morali pripraviti sami. Nekaj navodil smo slišali že včeraj na obisku kmetije, nekaj pa sta nam jim posredovala Jana mala in Dubi. Jana je iz torbe potegnila sveže žemljice, ki veliko bolj teknejo, če jih s čim namažemo. Na voljo smo imeli skuto in vrsto čudne solate, ki ji po slovensko rečemo meta ali peteršilj, drobir, ki mu po slovensko rečemo drobnjak in breskve, ki jim po slovensko rečemo breskve. In smo rezali, sekljali, trgali in mešali. Opozorjeni smo bili, da se z zelišči ne pretirava, medtem, ko mirne duše lahko pretiravamo s sadjem. Večina nas je naredila zeliščni namaz, ki je tokrat teknil, kot že dolgo ne, namreč naredili smo ga popolnoma sami. Našega ustvarjanja s tem še ni bilo konec. Spoznali smo, kaj je to kompost in si sami izdelali semenske bombice. V naše bombice smo zatlačili semena radiča, ki jih moramo doma redno zalivali, da bo iz njih zrasla solata. Ker so naši trenerji vsi ljubitelji solate, najraje imajo tisto z domačega vrta, po možnosti umito in pripravljeno na krožniku, se priporočajo za solatno malico. Z veseljem jo pridejo pogrizljati, ko bo dovolj velika. Po kosilu smo izdelovali vrečke iz okolju prijaznega materiala, ki jih bomo potrebovali jutri. Namreč podajamo se v gozd in okoliške travnike, kjer bomo nabirali zelišča za čaje. Dubi bo poiskal zelišča, ki uspavajo otroke, ker bi rad vsaj enkrat v tem tednu po kosilu v miru zadremal.

Četrtek

Danes smo že tretji dan prinesli na delavnice dežnike, ker bo padalo in že tretji dan smo jih uporabili za  senčnike. Po jutranji telovadbi smo poiskali svojo vrečko, ki smo jo umetniško obdarjeni lepo okrasili, manj umetniško razpoloženi pa le podpisali in naša pustolovščina se je začela. Šli smo na okoliške travnike iskati zdravilna zelišča, ki jih lahko uporabimo za čaj. Jana mala nam je natančno gledala pod prste, namreč letos se nam je zgodilo na treningu Male šole športa, da je ena od deklic manjkala na treningu, ker je pojedla strupeno rožo. Da do česa takšnega ne bi prišlo nikoli več, je šla vsaka bilka pod drobnogled naše gospodične učiteljice. Dubi je hodil gor in dol z namenom, da najde čudežno rastlino, ki bi mu uresničila vse želje. Našel je rman, meto, materino dušico, smrekove vršičke, robidove liste, ki jih je duhal in žvečil. Vse želje se mu niso uresničile, bo pa zagotovo zdrav kot dren. Namreč čudežne zeli, ki rastejo v naši čudoviti deželi, nam dajejo odpornost. Tudi mi smo nabrali razne mešanice čaja (1 * pomotoma zajčjo deteljo namesto materine dušice), ki jih bomo posušili in jeseni odgnali corono stran. Sprehodili smo se po njivi in našteli, skupaj z Jano, ki je prepoznala 12 vrst, 15 vrst zelenjave. Pot na je vodila v gozdno senco. Ugotovili smo, da mlade kostanjeve ježice ne pikajo. Po pohajkovanju po gozdu, smo zaslišali zveri. Le najpogumnejši smo se upali približati. Ko smo nosove pomolili iz šavja, smo ugotovili, da to niso bili volkovi, ampak otroci, ki poletje preživljajo na gozdnih delavnicah. Trebuščki so zakrulili in so krulili še bolj, ko smo videli, da so za kosilu burgerji. Medtem, ko smo se mastili, smo ugotovili, da za našo mizo sedi temnolasa in temnopolta gospodična, ki ne govori našega jezika. Radovednost nam ni dala miru, zato smo Dubija pocukali za rokav. Povedal nam je, da je kodrasta gospodična plesalka in prihaja iz Venezuele. Como te llamas? Me llamo Daniela, pero me llaman Pili. Dobrodošla Pili. Povedala nam je, da najraje pleše orientalski ples. Baje ni podoben ne polki, ne valčku, plesali naj bi ga v Egiptu. Ker smo bili že čisto zmedeni, smo jo prosili naj nam pokaže. In je zaplesala. Samo za nas, orientalski trebušni ples. Ko bomo veliki, bomo tudi mi znali tako lepo plesat. Ker pa še nismo tako veliki, smo skupaj zaplesali kan kan. Fanta sta se odločila, da bosta raje gledala in ploskala, njun najljubši ples je namreč nogomet, z izjemo Klemna, ki je plesal kot za stavo. Zanimalo nas je, če je že hodil po Južni Ameriki, namreč vtis smo imeli, da ima za sabo že precej plesnih ur. Sledila je salsa. En, dva, tri, pavza, pet, šest, sedem, pavza in obrat v desno in obrat v levo. Uno, dos y tres, a la izquierda, a la derecha. Venga, vamos ninos! Asi se baila!!! In smo odsalsali domov.

Utrinki iz delavnic

Foto: Eva Pršina

IMATE VPRAŠANJE?

Pišite nam!

GOR