Kronika novomeške odbojke

Izpod peresa Bojana Verniga nastaja kronika ženske odbojke v Novem mestu, v kateri se vrača vse do leta 1931, ko je bila v Novem mestu odigrana prva odbojkarska tekma za prvenstvo Sokolske zveze kraljevine Jugoslavije . To je bila tudi prva uradna tekma ženske odbojke v Novem mestu.

V kroniki so zbrane fotografije, članki, rezultati in zgodbe igralk, ki so pustile pomemben pečat v odbojki. Kronika bo izšla leta 2020, do izida bomo tedensko objavljali članke, fotografije in zgodbe igralk, ki so zaznamovale odbojkarski prostor v Novem mestu.

Kroniko je možno naročiti v prednaročilu po ceni 35 evrov.

11. zgodba, 5.2.2020
Bojan Vernig pripoveduje: Dobrodošlica z nacistično himno

Pokal CEV, tekma proti grškemu Panatathinakosu

Novomeške odbojkarice so se že zgodaj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uvrščale na tekmovanja evropske odbojkarske zveze. Pogosto so bile tudi same organizatorice domačih mednarodnih turnirjev ali tekmovanj. Domači klub je vedno z odliko izpeljal mednarodne odbojkarske športne prireditve. Vedno je dodal še nekaj več, od tistega, kar je bilo po protokolu zahtevano. V prvem desetletju novega tisočletja je zastarele diskete nadomestil nov CD medij. S tem so se na široko odprle možnosti za predvajanje različnih pesmi na prireditvah samih, saj jih je bilo že kar nekaj mogoče najti na internetu. In tako smo si zamislili, da bi v čast sodelujočih ekip na turnirju Top Teams, decembra 2006, predvajali tudi nacionalne himne posameznih udeleženk in tako naredili celoten dogodek še bolj svečan. Na turnirju so nastopile ekipe: Vasas iz Madžarske, Bešiktaš iz Turčije, Schweriner iz Nemčije in domači TPV.  TPV-jev informatik Marko je ponudil svojo pomoč, se podal v akcijo na internet in z njega dol snel himne udeleženk. Da ne bi bilo kakšnih težav na tekmah, smo že kakšen dan prej priključili računalnik in zavrteli himne, saj bi bilo zelo nerodno, če bi ob napovedi nacionalne himne tehnika zatajila. Ker so na turnirju nastopile štiri ekipe, je Marko vsako himno posnel na svoj CD in z alkoholnim flomastrom na veliko napisal katera himna se nahaja na katerem CD-ju. Dan pred tekmo se je Marko oglasil z novico, da je na netu našel nemško himno z besedilom in da bi bila to lahko zelo udarna zadeva na tekmi. Strinjali smo se z njegovo idejo in pripravili za predvajanje nemški ekipi iz Schwerina nemško himno z besedilom. Že ko smo jo sami poslušali se nam je zdela zelo udarna, saj je v pesmi izražala vso moč nemškega naroda in smo si že čestitali za presenečenje, ki ga bomo pripravili nemškim igralkam. No in prišel je težko pričakovani dan D in z njim tudi veliko presenečenje, pa ne za Nemce, ampak za nas organizatorje. Nemška in domača ekipa sta se pred tekmo ob predstavitvi postavili na sredino igrišča. Kot se za gostitelje spodobi smo najprej v čast nemške ekipe spustili v eter nemško himno. Publika v dvorani je stala mirno in tako pokazala poklon gostujoči ekipi, igralke pa so se muzale in smehljale, namesto da bi stale mirno pred zastavo svoje države. Po dvorani Marof pa je donelo: Deutschland, Deutschland über alles… Člani njihovega vodstva so se samo spogledovali, počakali, da se je himna končala, nato pa so me obstopili in mi razložili, da smo jim zavrteli nacistično himno, ki je v Nemčiji že dolgo prepovedana. Nekako smo se dogovorili, da ne bodo obveščali Evropske odbojkarske zveze o tej nerodnosti, v dvorani pa tako ali tako nihče ni razumel, kaj se je takrat zgodilo. Naslednji dan smo se gostujoči ekipi oddolžili z njihovo aktualno him

10. zgodba, 5.2.2020
Bojan Vernig pripoveduje: Zadnja Svetkova tekma

Tudi naša podajalka Vika je v drugi tekmovalni sezoni s seboj pripeljala svojega sina Svetka. Bil je zelo razvajen in ni ga bilo treninga, da se ni bilo nekaj časa potrebno posvetiti njemu, da se je vsaj malo umiril. Pa ni trajalo prav dolgo, da je spet začel tekati po dvorani in motiti treninge. Sčasoma se je ekipa že privadila na njegove muhe in ga ni imela več v mar. Ampak Svetek ni bil prisoten samo na treningih, ker Vika ni imela varstva za svojega sina, nas je seveda spremljal tudi na tekmah, ki jih je ekipa odigrala na gostovanjih.

Neko soboto je novomeška ekipa odšla na prvenstveno tekmo v Ljubljano, kjer je igrala z Vitalom. Že med samim ogrevanjem je Svetku že postalo dolgčas, pa ga je Vika le nekako umirila. Pred začetkom tekme, ga je dala sedet na blazino ob steni dvorane in mu zabičala, da mora sedeti tam in gledati tekmo. Seveda pa Svetka tekma niti najmanj  ni zanimala. Komaj sta ekipi odigrali nekaj točk, že se je dvignil z blazine in pritekel na igrišče do Vike z vzklikom: »mama, mama.« Na srečo je pritekel v času, ko sta ekipi menjavali servis, tako da ga je Vika lahko hitro spravila dol z igrišča, ga posedla nazaj na blazino in da bi bil mir, mu je dala še žogo, da bi se z njo zamotil. No pa je bil mir, a ne za dolgo. Svetek se je sredi igre v prvem nizu naveličal igrati sam s sabo in je žogo zalučal na igrišče. Sodnik je moral seveda akcijo prekiniti in zelo jasno je opozoril gostujočo ekipo, da takšnih izgredov ne bo več toleriral. Da bi bil že enkrat mir, je dovolil novomeški ekipi, da Svetek sedi tik ob klopi za rezervne igralke, kjer naj bi bil pod budnim očesom trenerja in ostalih igralk. In glej ga zlomka, ob klopi so bile tablice s številkami za menjavo igralk, še kako zanimive za Svetka. Nekaj časa se je igral s tablicami jih prelagal z enega kupčka na drugega, nato pa je kar na enkrat, spet sredi akcije, priletela ena tablica na igrišče in se znašla pod nogami naših igralk. Sodnik, ki je moral ponovno prekiniti tekmo in ponoviti točko, je bil kar uvideven, saj je dal ekipi še eno, vendar tokrat zadnjo priložnost, da umiri malega razgrajača in jasno naznanil, da bo ob prvem naslednjem podobnem izgredu prekinil tekmo. No tokrat je pa vrag vzel šalo, toda kaj storiti. Tako razposajenega otroka pustiti samega ob igrišču ne bi imelo smisla, saj bi kaj kmalu spet nekaj ušpičil. Na koncu je v dogovoru s sodnikom Svetek sedel na klop tik k trenerju Bojanu Vernigu, ki ga je do konca tekme držal za roko. Nič ni bilo čudno, da se je tudi sedeti na klopi kmalu naveličal. Večkrat se mu je poskusil izmuzniti, vendar je bila njegova roka premočna in ga je do konca tekme priklenila na klop. Tekmo so Novomeščanke dobile, na srečo brez sankcij, za Svetka pa je bila to zadnja tekma, na kateri je bil skupaj z ekipo. Kar naenkrat se je hitro našlo varstvo za otroka.

9. zgodba, 5.2.2020
Bojan Vernig pripoveduje: Saj ni res, pa je!

Eno sezono je v Novem mestu igrala tudi simpatična črnka, Verania iz Kostarike. Igrala je za reprezentanco svoje države in ker ni našla nobenega primernega angažmaja, se je odločila, da sprejme ponudbo TPV, ki je takrat nastopal v srednjeevropski ligi. Kot reprezentantka je potrebovala kakovostne tekme in interliga je bila kar primerna za to. Še preden pa je prvič zaigrala za novo ekipo se je zgodilo marsikaj, kar si človek še v sanjah težko predstavlja.

Igralke so vedno prišle v Slovenijo s turistično vizo, to pa zato, da so igralke najprej opravile nekaj treningov, na podlagi katerih se je klub odločil, ali bo sklenil z njimi pogodbo, ali pa se bodo vrnile nazaj domov kot turistke, tako kot so prišle. V primeru, da se je klub odločil za angažma tuje igralke, je pričel s postopkom pridobivanja delovnega dovoljenja. Za pridobitev delovnega dovoljenja je bilo potrebno predložiti tudi potrdilo o nekaznovanju in to v originalu. In tu se je začelo zapletati, saj bi se Vera, kakor smo jo klicali, morala vrniti nazaj domov, vložiti vlogo za pridobitev papirja, počakati, da njihova administracija opravi svoje delo in se z njim vrniti nazaj v Slovenijo. Da bi bila zadeva še bolj zapletena je moralo pristojno veleposlaništvo za Kostariko v Washingtonu overiti potrdilo o nekaznovanju, a je moralo biti to najprej prevedeno od sodno zapriseženega prevajalca za španski jezik v Sloveniji, edina prevajalka pa je bila takrat v Ljubljani. Vera bi to situacijo lahko sama rešila, sicer na stroške kluba z nekaj prekooceanskimi mednarodnimi leti, ki so bili takrat zelo dragi. Nič manj pomembna kot strošek pa je bila njena prisotnost na treningih, saj je bil začetek lige tik pred vrati. Klub se je znašel pred skoraj nerešljivo uganko, kako v čim krajšem času in s čim manjšimi stroški priti do tega papirja. Akcija se je začela odvijati kot prava kriminalka.

Vera se je s svojim prijateljem v glavnem mestu San Jose dogovorila, da mu pošlje pooblastilo za pridobitev potrdila o nekaznovanju zanjo. Že prej so kontaktirali njihov pristojni urad, če je takšen način mogoč. Po potrditvi, da se to da izpeljati, je Vera pooblastilo poslala preko Fedexa prijatelju, ki je opravil vse potrebne formalnosti namesto nje in prav tako z isto ameriško hitro pošto dostavil originalno potrdilo. S slovenskim veleposlaništvom v Washingtonu smo se dogovorili, da opravijo overovitev pooblastila, vendar je predhodno potrebno plačati uradno takso in poštnino za povratno hitro pošto. Klub je ta strošek poravnal, vmes pa je bila že kontaktirana prevajalka, ki je takoj po prejemu tega dokumenta naredila prevod v slovenščino. In oba originala sta šla spet s Fedexom nazaj čez ocean, kjer je naše veleposlaništvo hitro dalo žig za overitev in poslalo »končni« dokument nazaj v Slovenijo. Proces pridobitve pravega dokumenta, ki bi po normalni poti trajal nekaj mesecev, smo uspeli zaključiti v dobrih štirinajstih dneh in končno pridobili dovoljenje za delo za igralko. Vendar to še ni zadostovalo, delovno dovoljenje, z vso preostalo administrativno solato, je bilo potrebno poslati na slovensko veleposlaništvo v tujini. Za Kostariko je bi bilo pooblaščeno naše veleposlaništvo v Rimu, vendar smo se uspeli z Ministrstvom za notranje zadeve dogovoriti, da igralka lahko prevzame, oziroma pridobi vizo za bivanje v Sloveniji, na našem veleposlaništvu v Zagrebu. Šele takrat je tuja igralka pridobila pravico za igranje odbojke v Sloveniji. Ta resnična zgodba prav gotovo sodi v rubriko: »Saj ni res, pa je!«

8. zgodba, 5.2.2020
Bojan Vernig pripoveduje: Kako bi kmalu ostali brez Vere

Po vseh peripetijah je klub oddal celotno dokumentacijo za našo igralko Vero na občinski Urad za notranje zadeve, ki jo je s pošto odpremil na slovensko veleposlaništvo v tujini, tokrat, po predhodnem dogovoru, v Zagreb. Klubska uprava, predvsem pa njen predsednik, ki je vodil vse te aktivnosti, se je končno oddahnil, saj ji je uspel skoraj neverjeten manever. Potrebno je bilo samo še počakati na obvestilo, da je bivalna viza pripravljena in jo osebno prevzeti na veleposlaništvu. Ker naj bi bilo pridobivanje bivalne vize v postopku, naj ne bi bili v prekršku. Tudi administraciji se ni prav nič mudilo, mi, kot klub pa smo naredili vse,  kar je bilo potrebno za »legalizacijo« igralke.

In tako smo se nekega lepega zgodnjega sončnega sobotnega popoldneva odpravili na tekmo srednjeevropske lige na Reko. Najbližja in najboljša pot je bila preko Vinice, saj se je ekipa tako izognila številnim ovinkom, s katerimi bi se srečala, če bi šla preko Kočevja in nadaljevala čez Delnice. Prešerno razpoloženi smo prišli do mejnega prehoda na Vinici. Nič hudega sluteč smo oddali potne liste in policista spet kar nekaj časa ni bilo nazaj iz kajute. No, pa vseeno ni minilo prav dolgo, ko se je vrnil in zahteval, da kombi parkiramo na odstavni pas, vodja potovanja pa naj pride iz vozila, seveda to ni bil nihče drug kot trener in predsednik kluba. Ob novici, ki jo je slišal od policista in jo je najmanj pričakoval, ga je oblil mrzel pot:

»Gospa je na črno v državi, za tak prekršek je določena denarna kazen in izgon iz države in jo mora takoj zapustiti.«

Na vprašanje, kam gremo, sem mu pojasnil, da gremo samo na tekmo na Reko in se takoj po tekmi vračamo nazaj.

»Še slabše, potem ste pa tudi vi kot klub in vi kot odgovorna oseba v prekršku, ker opravljate delo na črno,« je pripomnil policist.

Povedal sem mu celo zgodbo, kaj vse smo počeli do danes, da smo uspeli pridobiti delovno dovoljenje za našo Veranio in da čakamo ustrezne državne organe, da se nas usmilijo in naši igralki končno prilepijo bivalno vizo v njen potni list in nerad priznam, da mi je šlo kar na jok. Policist se je malo zamislil nad iskreno izpovedjo in nas vprašal, kdaj se nameravamo vrniti nazaj na mejni prehod.

»Takoj po tekmi, ki jo bomo igrali ob petih popoldne in ker je Reka blizu, se bomo vrnili nekako, kmalu po osmi uri,« sem odgovoril.

»Jaz vas bom spustil nazaj čez mejo brez posledic, vendar se morate vrniti do devete ure, ker takrat dobim zamenjavo,« je pripomnil.

Kamen se nam je odvalil od srca in potolaženi smo odšli na tekmo. Na Reki sicer ekipa ni igrala slabo, a jo je kljub temu gladko izgubila, kot da bi sama hotela pomagati, da se čim prej vrnemo nazaj in se izognemo morebitnim nepopravljivim posledicam. Na mejo smo se vrnili že okrog osme ure, se zahvalili uvidevnemu policistu in v Novem mestu malo proslavili našo »skupno« vrnitev. Prav gotovo je bil športnik, predvsem pa razumen človek, ki je razumel našo stisko in jo rešil v našo korist na zelo human način. Še danes mu najlepša hvala za to gesto!

7. zgodba, 5.2.2020
Bojan Vernig pripoveduje: Milka in njen prijatelj Krasimir

Ko je Bolgarska igralka Milka igrala za TPV že drugo sezono, je želela, da pride k njej na obisk njen fant. Seveda klubska uprava ni imela nič proti, da ji dela družbo v njenem stanovanju, pa saj je vendar to povsem normalno, da kdo pride kdaj pa kdaj na obisk, mar ne. Milka je težko pričakovala dan prihoda njenega ljubega, ki se je na pot podal z vlakom. Potem pa je iznenada prišlo obvestilo, da ga na mejnem prehodu v Dobovi niso pustili vstopiti v Slovenijo in da so ga poslali nazaj v Zagreb. Nikomur ni  bilo nič jasno, kaj se je na meji pravzaprav zgodilo, Milka pa je znala povedati le to, da jo čaka na avtobusni postaji v Zagrebu in da naj ga pride iskat. Ker sama verjetno ne bi nič opravila, je spet stopil na sceno predsednik kluba Bojan Vernig in se skupaj z Milko podal na pot v Zagreb po njenega predragega.

Avto sva parkirala na parkirišču na avtobusni postaji v Zagrebu in izstopila. Ni trajalo dolgo, ko sva zagledala na peronu čokatega moškega, ki je imel na debelem kolu, položenim za tilnikom preko ramen, obešeni dve ogromni potovalki, na vsaki strani kola eno, da je lahko ohranjal ravnotežje. Pa to ni bila vsa njegova prtljaga, v vsaki roki je držal še po en velik kovček. Vsake toliko časa je kovčka odložil na tla, da se je od teže bremena lahko malo odpočil. Milka je stekla k njemu in mu vsa vesela ob snidenju skočila v objem. Nekaj trenutkov sem ju pustil sama, da sta se prepustita drug drugemu in se veselila ponovnega srečanja po dolgem času. Nato smo vsi trije poprijeli za prtljago in jo nekako stlačili v kar obsežen prtljažnik avtomobila in že odbrzeli proti mejnemu prehodu Bregana.

Ves čas vožnje do mejnega prehoda so mi misli uhajale na Krasimirov poskus vstopa v Slovenijo. Iz pogovora z njim nikakor nisem mogel razbrati, kaj se je na meji pravzaprav zgodilo. Nekaj je moralo biti narobe, da so ga poslali nazaj na Hrvaško in če ni mogel prestopiti meje v Dobovi, kako pa jo bo lahko prestopil v Bregani? S temi mislimi smo prispeli na mejni prehod in oddali potne liste. Policist na meji je kar nekaj časa obračal Krasimirov potni list, nato pa dejal:

»Gospod je bil danes že zavrnjen v Dobovi ob poskusu prestopa meje v Slovenijo.«

Prav tega sem se bal. In sedaj naj odpre še prtljažnik in vidi prtljago, ki jo je Krasimir prinesel za krajši obisk pri svojem dekletu. Saj ni bilo čudno, da so ga zavrnili, ko pa je vzel s seboj skoraj celotno svoje imetje. Ob pogledu na količino prtljage se je že na daleč videlo, da ta ni namenjena le za krajši obisk, kar je očitno uvidel tudi policist na mejnem prehodu v Dobovi in mu zato ni dovolil vstopa v Slovenijo. Nisem imel veliko upanja, da bova Krasimira lahko pripeljala v Slovenijo. Če ne bi imel tega žiga v potnem listu, da je zavrnjen, bi  bilo prav gotovo lažje.

Policistu sem se predstavil in povedal, da sem odgovorna oseba v klubu, da ima igralka Milka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za igranje odbojke v Novem mestu in da Krasimir prihaja na obisk k svojemu dekletu, da imamo poskrbljeno za njegovo bivanje in prehrano in da osebno prevzemam odgovornost zanj. Očitno sem bil dovolj prepričljiv in policist je pritisnil v  potni list žig, ki je označeval dan njegovega vstopa v Slovenijo.

Kar nekaj časa je Krasimir prebival v  Novem mestu, vendar je kasneje prišel tudi čas, ko je svojo pot nadaljeval proti Nemčiji, ki je bila takrat ena najbolj zaželenih destinacij, še posebej za državljane iz vzhodnoevropskih držav. Očitno mu je tudi prtljaga prišla prav.

29.1.2020, 6. zgodba

Bojan Vernig pripoveduje: Tiha voda bregove dere

Priprave v Pineti, prijateljska tekma na asfaltnem igrišču v kampu

Potem, ko se je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja ženska odbojkarska ekipa ponovno konsolidirala, se je odpravila na priprave v Pineto na Hrvaškem. Odbojkarice in trenerja so prebivali v manjših lesenih hiškah v neposredni bližini morja. Trenirale so dvakrat dnevno, enkrat dopoldne in enkrat popoldne, vmes pa se tudi malo namočile v toplem Jadranskem morju. Takrat  ni bilo na voljo nobenih sobaric, tako da je morala vsaka igralka zase pripraviti posteljo za popoldanski počitek ali spanje, pa tudi trenerja nisva bila izvzeta od tega opravila. Nekega dne po dopoldanskem treningu se je iz več hišic zaslišalo kričanje: »Kdo mi je razmetal posteljo?« Postalo je kar zabavno, saj skoraj ni  bilo hišice, v kateri ne bi bila posteljnina razmetana. Na pripravah se vedno najde kakšna igralka, včasih dve, ki poskrbita za dobro voljo. Dekleta so vpila in se istočasno smejala na ves glas, pa tudi meni je šlo na smeh, ampak le toliko časa, dokler nisem vstopil v svojo hiško. Posteljnina od moje postelje je bila razmetana vsepovsod, pa še rjuhe so bile tako zavozlane, da bi jih težko spravil nazaj v prvotno stanje.

Stopil sem na leseno teraso pred hišico, sklical ekipo in zahteval, da se takoj javi tista ali tiste, ki so poskrbele za takšno »neslano šalo«. V mislih sem imel kar nekaj potencialnih kandidatk: lahko bi bila Simona, ki je bila tako ali tako prava »štoserka« v ekipi, ali pa Jana, ki je vedno znala poskrbeti za kakšno nenadejano neumnost, pa vseh muh polna Suhokranjčanka Tamara.  Minilo je kar nekaj časa pa se še vedno ni javila nobena igralka, ki bi prevzela odgovornost. Ko sem zagrozil, da bomo stali sredi kampa toliko časa, dokler se ne javi krivec, sta iz vrste izstopili kapetanka Alenka in Rebeka, dve najbolj mirni in najbolj pridni odbojkarici. Moram priznati, da mi je vzelo sapo, ko sem ju zagledal in da sem kar malo obžaloval tako oster nastop. Vendar, red je moral biti in grešnici sta osebno spravili posteljo v prvotno stanje. S trenerjem se vendarle ne gre preveč hecati.

Skupne priprave ekipe so vedno namenjene tudi »krstu« novih, mlajših igalk. Ker se je tokrat ekipa praktično prvič zbrala, so igralke namesto krsta uprizorile zanimivo šalo, ki je zadela vse, razen povzročiteljic. Ponovno se je potrdil rek, da tiha voda bregove dere.

22.1.2020, 5. zgodba

Bojan Vernig pripoveduje: Neprijeten zaplet na mejnem prehodu v Metliki

leto 1955, igrišča Loka, Novo mesto - Amsterdam Za okrepitev ekip so se klubi pogosto posluževali tudi igralk iz tujine. Nekaj časa so bile zelo zaželene igralke iz vzhodnih držav, predvsem Rusije in Ukrajine. Večinoma so bile to zelo dobre igralke, pa tudi dalo se je dogovoriti za sprejemljiv honorar, kar je šlo na roke tudi »revnejšim« klubom, kot je bil TPV. Postopek za ureditev vseh potrebnih formalnosti za bivanje tuje igralke v Sloveniji je bil dolgotrajen, za pridobitev delovne vize pa je bilo potrebno izpolniti cel kup dokumentov. Za izdajo delovne vize oziroma dovoljenja za bivanje v Sloveniji je bilo pristojno slovensko veleposlaništvo v Budimpešti. Potrebna pa je bila osebna vložitev in osebni prevzem potnega lista na Madžarskem. Običajno so klubi začeli postopek ob prihodu tuje igralke, ki je pripotovala s turistično vizo in je veljala tri mesece. Če je postopek pridobivanja dovoljenja za bivanje potekal brez zapletov je bilo možno priti do tega dokumenta v slabih dveh mesecih. Veliko igralk je imelo doma tudi majhnega otroka, ki so ga prepustile v skrb babicam, vendar so si za drugo sezono igranja pri istem klubu običajno izposlovale pravico, da pride z igralko v Slovenijo tudi njen otrok. To ni bila ne vem kako velika ovira, včasih pa so se zadeve zaradi otrok vseeno precej zapletle.
Tudi naša igralka Elena Volkova je, ob upoštevanju vseh administrativnih zahtev, pripeljala v Novo mesto svojega petletnega sina. Ker v času treningov in tekem ni imela nobenega varstva zanj, jo je seveda vedno spremljal, zraven je bil tudi takrat, kadar je naša ekipa odšla na tekme izven slovenskih meja. Na tekme smo se običajno vozili z osebnim avtom in kombijem, v katerem je bila večina igralk, pa tudi Elena s svojim sinom. Ob prehodu meje je bila ponavadi kar stroga kontrola osebnih dokumentov, včasih pa se je policist, ko je videl da gre preko meje športna ekipa, le nasmehnil in prijazno dal znak z roko, da jo lahko mirno prečka. No, in tako se je tudi naši ekipi enkrat zgodilo nekaj nepričakovanega na mejnem prehodu v Metliki, ko se je ekipa odpravila na igranje prijateljske tekme v Karlovac. Pa ne, ko je odhajala na tekmo, ampak ob njenem povratku.
Po tekmi smo se v večernih urah vračali nazaj v Novo mesto preko istega prehoda. Policist je pobral dokumente in odločil, da moramo kombi parkirati ob strani na parkirišču. Takrat, ko te na meji postavijo »na stran« je vedno nekaj narobe. Po negotovem desetminutnem čakanju, je bilo res tako, iz kabine se je prikazal  policaj in dejal:
»Otrok ni prestopil meje, ko ste šli ven iz Slovenije, zato mu slovenske oblasti ne dovolijo vstopa in se mora skupaj z gospo vrniti nazaj na Hrvaško.«
Ob tej novici smo vsi obnemeli, saj si nismo mogli predstavljati, kako lahko rešimo nastali problem. Nič niso pomagala dopovedovanja, da je bil otrok z nami ob prehodu meje in da pač takrat niso pregledali dokumentov. Tudi pojasnila in moledovanje, da smo šli samo na tekmo v Karlovac in da se sedaj vračamo domov, ni zaleglo. Poskusili smo potrkati na vest policista, da smo vendar od tu, tam blizu čez Gorjance, iz Novega mesta, da smo športna ekipa in da imamo vse dokumente urejene, vendar organa oblasti nismo prav nič omehčali.
»In če že mora nazaj, kako pa naj gre?« smo se spraševali.
»To pa ni moj problem«, je odvrnil policist.
»In, če že mora nazaj na Hrvaško, kam pa naj gre?«
»Na veleposlaništvo, kjer naj uredi vse potrebno,«  je bil piker odgovor policista.
Ukrajinski državljani so dokumentacijo za bivanje v Sloveniji urejali na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti. Znašli smo se v začaranem krogu iz katerega nismo videli izhoda. Bili smo praktično na pragu doma, pa istočasno zelo daleč od njega. Čas je tekel, ura se je že  bližala polnoči, mi pa smo bili s celotno ekipo še vedno na mejnem prehodu v Metliki, prepuščani na milost in nemilost obmejnim policistom. Razmišljali smo že kaj storiti, če res ne bomo mogli prestopiti meje. Kdo bo Eleno s sinom peljal nazaj na Hrvaško, pa kam, najbrž v Zagreb in to sredi noči, in kaj naj naredimo naslednji dan. Naj se odpeljemo na Madžarsko na naše veleposlaništvo, skoraj brez upanja na uspeh, ali naj poskusimo srečo na drugem mejnem prehodu? Preostale igralke, ki so bile v osebnem avtomobilu, bi že nekako spravili do Novega mesta.
Opazili smo, da se v kajuti, kjer so  bili carinski in policijski uslužbenci nekaj dogaja. Dvigovali in spuščali so telefonsko slušalko in kar naenkrat se je pojavil policist z zadnjim potnim listom v roki in dejal:
»Tokrat naj vam bo, drugič pa le pazite, ko boste spet prestopali  mejo.«
Ura je že krepko odbila polnoč, ko smo se s prijateljske tekme vrnili nazaj domov v Novo mesto.

15.01.2020, 4. zgodba

Slavka Dokl pripoveduje: Na prvenstveni tekmi v Ljubljani sem dobila strel v rit

Skupinska slika igralk ljubljanskega Poštarja in novomeškega Partizana, v Ljubljani 21.5.1953

Neko nedeljo smo igrale v Ljubljani tekmo z objektivno slabšimi nasprotnicami. Pa smo se domislile ideje, da si na živo rdeče polakiramo nohte. Ker je bil po odbojkarskih pravilih takrat sprejem servisa dovoljen samo s prsti, naj bi nohti naših rok, ko jih dvignemo nad glavo, zablesteli v polnem sijaju. Z vlakom smo se pripeljale v Ljubljano in pripešačile do igrišča, na katerem se je odvijala tekma. Zavedajoč se razlike v kakovosti ekip, smo se kar malo podcenjevalno podale v igro in rezultat se je kmalu pokazal. Dokaj gladko smo izgubile prvi niz. Takrat smo stopile skupaj, pozabile na polakirane nohte in zaigrale na vso moč. Hitro smo izenačile rezultat in vodile tudi v naslednjem setu. Takrat pa me je nekaj krepko zadelo v zadnjo plat. Zavpila sem tako močno, da so vsi osupnili. Najbrž so me slišali celo sredi Ljubljane, čeprav smo tekmo igrale na njenem obrobju. Tekma je bila prekinjena, vse igralke so usmerile svoje poglede vame, pa tudi sodnik je  bil tako zmeden, da ni vedel, kaj naj bi storil. Ozrla sem se naokoli in pokazala z roko vsem prisotnim bližnjo brežino, po kateri je bežal mladenič z zračno puško. Takrat sem šele doumela, da me je mladenič ustrelil z zračno puško v rit. Ne vem zakaj je izbral prav mene, verjetno ne zaradi polakiranih nohtov. Na srečo je metek pristal na tistem delu, ki je bil nekoliko bolj oblazinjen, a sem vseeno še kašnih deset dni imela modrico, ki me je spominjala na zmago v Ljubljani. (Po pripovedovanju Stanke Dokl zapisal Bojan Vernig) 

11.12.2019, 3. zgodba

Tina Cigler pripoveduje: Krst novink v članski ekipi

Monka "na motorju". Priprave na Rogli leta 1994

Poletne priprave na Rogli 1994. Kot je v navadi, se na pripravah opravi tudi krst novink v članski ekipi. V praksi to pomeni, da moraš po navodilu veterank opraviti serijo nalog in za vsako neopravljeno dobiš X udarcev s tenisko po zadnji plati. Naloge so seveda skrbno izbrane tako, da se kar najbolj verjetno končajo s teniskami (npr. pojdi ukrast zastavo tabornikom iz sosednjega tabora), ali pa tako, da se vsaj dobro osmešiš (npr. zapojte pesem v kanonu). Novinke tistega leta - Eva, Andreja, Nataša in Tina - smo se zato zelo razveselile prve naloge: "Prinesite nam dlako od krave! Imate 15 minut časa. "Odleglo nam je. Nič lažjega. Krave so bile na Rogli dobesedno povsod in bile so prijazne. Srečevali smo se na poti v restavracijo, na treningih na travniku, pasle so se med našimi bungalovi, ena se je celo ulegla ob našo teraso in prežvekovala in takrat je nastala znamenita fotografija "Monka na motorju" (Monka jaha ležečo kravo in jo drži za roge). Skratka, dlaka, ni problema. Zapodile smo se ven. Med bungalovi - nobene krave. Tečemo proti restavraciji, kjer si po navadi srečal vsaj pol črede - nič. Travnik - prazen. Ok, kje so vse krave?! Sonce je res že skoraj zašlo, ampak saj ne hodijo s kurami spat? Minute so tekle. Zapodile smo se v nek hrib, gazile visoko travo, trajalo je sto let, da se je začel teren počasi ravnati in odprl se je pogled na prostran pašnik ob gozdu. Čisto ob robu gozda se je pasla krava s teličkom. "Lej jo!!!" smo zavpile, kot da smo našle žirafo. Končno ena budna krava na celi Rogli. Suvereno smo zakoračile proti njej. Krava je dvignila glavo in se zastrmela v nas. Avtomatsko smo se ustavile. Ni bilo videti kot "o, ste prišle na obisk", ampak bolj kot "punce, glejte, da ne bo kakšnih neumnosti". "Misliš, da je problem, ker ima telička zraven?" je vprašala Nataša. Krava se je prestopila en korak v našo smer. Malo nas je stisnilo. Šele zdaj smo ozavestile, kako velika in težka žival je to v resnici. Začele smo si podajati nalogo - daj ti, ne no, pa daj ti, pa saj samo cukneš ... Andreja ji je s kakih 10 metrov prigovarjala, da je vse v redu, da potrebujemo samo eno dlako, to je vse ... Krava je še vedno stala kot kip, tudi žvečiti je nehala. Samo uho ji je tu in tam trznilo, pogled nalepljen na nas. Postalo je nelagodno. Andreja je vseeno naredila previden korak ... Še enega ... Krava pa nenadoma enega proti nam. Neverjetno, kako hitro postaneš ponižen. Vsi smo nekaj trenutkov stali čisto pri miru. Nato pa je zvonec okoli njenega vratu začel zvoniti, ko je spravljala svoje ogromno telo v tek. Ne spomnim se treninga, na katerem bi vse tako zavzeto tekle. Sploh se nismo ozirale, samo tekle smo in upale, da zvonec čim prej utihne. Nazaj smo sicer prišle pravočasno, a brez dlake. Pred bungalovom smo še kako minuto obupano iskale v travi, če je kje kakšna po analogiji "kjer se krava valja, dlako pusti", ampak neuspešno.

"Nimate dlake??" so se režale veteranke, ko smo vstopile. Seveda, one so medtem v bungalovu pile pivo. Me pa smo na terenu dale na tehtnico "s tenisko po riti" ali pa "z rogom skozi rit" ... in stvar je bila zelo jasna.

4.12.2019, 2. zgodba

Stanka Dokl pripoveduje: Eminentne ekipe v Novem mestu

Stanka Dokl je leta 1953 z ekipo Novega mesta osvojila naziv državnih mladinskih prvakinj Jugoslavije.

Bogato zgodovino ženske odbojke, ki se piše vse do danes,  je zaznamovalo veliko število igralk, med njimi tudi Stanka Dokel, ki je leta 1953 z ekipo Novega mesta osvojila naziv državnih mladinskih prvakinj Jugoslavije.Stanka pripoveduje: Potem, ko smo se Novomeščanke prebile v zvezno ligo, so začele prihajati k nam tudi eminentne ekipe, ki so imele za seboj že dolgoletni igralski staž v zvezni ligi. Tako so pripotovale v bližnje Novo mesto tudi igralke Lokomotive iz Zagreba. Ponosno so hodile po igrišču na Loki, prepričane v zanesljivo zmago. Ampak, bolj ko se je tekma bližala koncu, v vse slabšem položaju so bile Zagrebčanke in na koncu se je rezultat obrnil v našo korist. Gostje se nikakor niso mogle sprijazniti s tem, da jih je premagala neznana »vaška« ekipa. Začele so iskati vzroke za poraz povsem drugje, kot pa pri svoji igri. In glej ga zlomka: zgnetle so se okrog odbojkarske žoge in ji dosodile glavni razlog za poraz, češ da žoga ne odgovarja predpisani teži. Zagrebčanke so vložile pritožbo, tekmovalna komisija je pritožbi ugodila in tekmo smo morale ponovno odigrati. Bile smo užaljene, ker smo z dobro igro zanesljivo in upravičeno dosegle zmago. V ponovljeni tekmi smo stresle vso svojo jezo na gospodične iz velikega hrvaškega mesta in jih še  bolj gladko premagale, kot pred tednom dni. Pravici je bilo zadoščeno, me pa smo dokazale, da ekipe iz »majhnih« klubov, lahko včasih damo lekcijo tudi veliko večjim. (Po pripovedovanju Stanke Dokl zapisal Bojan Vernig)

Prvi pisni vir župskih tekme je poročilo Sokolskega glasnika, o pravilih in težavah s prvenstva Sokolske zveze kraljevine Jugoslavije, ki je bilo leta 1931 odigrano v več župnijah v Sloveniji, med drugimi tudi v Novem mestu.

27.11.2019, 1. zgodba

Križi in težave na tekmah v Koroškem okrožju

Lenčka Knaflič v skoku (10), fotografija posneta na Loki v petdesetih letih

Zanimiv je komentar novinarja, ki je spremljal odbojkarske tekme, ki jih je organizirala župa Maribor v »Koroškem okrožju« v letu 1932. Iz tega tekmovanja so se igralci »Slovenjgradca« uvrstili na župske tekme v Mariboru. Težave in nerodnosti s katerimi so se srečali tamkajšnje ekipe in tekmovalci, so se dogajale tudi po drugih okrožjih. Značilnosti je novinar povzel s splošnimi pripombami takole: » V bodoče bi bilo želeti, da vsi tekmovalci nastopijo v predpisanem telovadnem kroju. Disciplina je bila dobra, le en slučaj se je dogodil, da je moralo vodstvo izključiti tekmovalca. Za vse sokolske tekme velja: govoriti in posredovati pri sodnikih itd. sme le vodja vrste oziroma moštva. Vsak drug način je nedopusten. Naše tekme morajo biti delo in ne govoričenje in kritiziranje. Tekme so sodili domači sodniki. Poznalo se jim je pomanjkanje rutine. Sojenje tekem v odbojki zahteva od sodnika veliko duha prisotnosti. Dolgoletni favorit se je moral letos umakniti Slovenjgradcu. Vrstni red odgovarja izvežbanosti moštev. Vuzenica je odstopila od tekmovanja, ker so se morali člani (na zahtevo njihovega načelnika) udeležiti gasilskega zleta v Vuzenici. To gotovo ni znak sokolske discipline! Prvo je Sokolstvo in nato šele drugo. Sokolska tekma je najmanj tako važna kot gasilski zlet. Ostala društva pa naj se za prihodnje leto pripravijo. Nobeno društvo ne sme manjkati. Razveseljiv napredek so prikazali Prevaljčani, ki so letos prvič tekmovali; slab dan so imeli Guštanjčani. Oni, ki so bili nekaki učitelji Prevaljčanov, so jim v tekmi podlegli. Guštanjski vrsti manjka skupnosti. Vsak igra na lastno roko. Igra ob mreži je pomanjkljiva. Žerjavu manjka naraščaja. Že nekoliko let vidimo vedno iste igralce. Značilno je to, da so v žerjavski vrsti sami družinski očetje. Tu naj se mladi fantje vzgledujejo. To je požrtvovalnost..Slovenjgradec je igral le s petimi igralci, ker je eden obolel. Igra ob mreži je pri njih odlična. Slovenjgradec si je letos priboril v kategoriji članov naslov okrožnega prvaka in tekmuje v Mariboru za župno prvenstvo. Ženski naraščaj je postavil le Slovenjgradec, zato je brez konkurence postal prvak in pride v tekmovanje za prvenstvo župe. Članic ni postavilo nobeno društvo.«(Sokolski glasnik, Glasilo saveza kraljevine Jugoslavije, 30.7.1932, stran 4)

IMATE VPRAŠANJE?

Pišite nam!

GOR